Pred nami sta bili 2 dni in 2 noči kolesarjenja. Do prihoda na štartno rampo sem bil umirjen. Rutina. Pred rampo pa sem nenadoma dojel, da gre zares. Adrenalin je poskočil do rdečih številk. Množica ljudi okoli mene in nešteto obrazov katerih posamičnega ne razločim več. Srce je divjalo svoj nori ritem, nekdo me nekaj sprašuje, vendar je vse tako v daljavi. Umirjam svoje dihanje, gledam naravnost, vse kar zdaj komaj čakam, je znak za start!

Dirka je dolga, dogovor je bil zmeren začetek. Po pribljižno 80 km, ob prehitevanju počasnejših tekmovalcev, ki so štartali pred nami je utekel tudi dober tempo. Noge so bile neumorne in padli smo v dobro poznani tekmovalni ritem, ki smo ga bili navajeni. Ekipa je cel čas preko srčnega utripa s katerim smo bili povezani, ritem nadzorovala. Ponoči se namreč ne vidi na števec. Iz Ajdovščine proti Predmeji je začelo konkretno deževati. Dež in megla sta onemogočala vožnjo. Naše drugo vozilo je prehitelo prvega in mene, vendar me zaradi vse te goste megle sploh niso prepoznali prav tako tudi ne ostale ekipe. Deževne kaplje so strumno padale in po cesti so se vili potoki vode, ki so nesli s seboj kamenje. Težki pogoji v katerih smo se znašli, so bili hud preizkus tako za nas kolesarje kot za spremljevalne ekipe. Po Idriji je deževje nekoliko ponehalo in ostalo tako vse do Trente, čez Vršič in do Jesenic. Za nami je bilo kar naenkrat 445 km burne nepredvidljive poti.

Naprej pa, kot bi vstopili v drug svet. Suha cesta, sonce v daljavi. S tempom smo nadaljevali do tržiča, Kamnika, čez Črnivec do Mozirja, Črne na Koroškem in Dravograda. Bližala se je druga noč in polovica poti proti Mariboru, kjer smo imeli planirani počitek je bila vse daljša in oči vse težje. Pa smo tudi to le dočakali! V Kungoti smo opravili krepčilni spanec. Pol ure spanja in malica s preoblačenjem vred so nam vzeli 40 minut dragocenega časa, kar se je pri nadaljevanju dirke izkazalo za dobro potezo. Z lahkoto smo držali ritem in proti jutru druge noči hiteli proti Moravcem in Ptuju. Od tu pa ni bilo več daleč do Dolenjske!

Naenkrat smo čez Kozjansko, KK in Brežice v domačih krajih, kjer si vsako leto zaželim vrnitve. Ob pogledu na navijače in domače ob cesti, mi solze kar same stečejo po licih. Ko vozim mimo doma dobim takšen naval energije, da kar poletim do Črnomlja, Starega trga in Kočevja. Potem pa najbrž zakon narave. Koncentracija popusti, cilj se zdi tako blizu vendar je kot fatamorgana. Do Postojne je še 77 km z močnim sunkom vetra v prsa.

Po natanko 48 urah in 7 minutah je za nami 1219 km in 13.500 tisoč v višini. Osmi štart in doseženo 4. mesto! To je tako zame kot za ekipo odličen uspeh. Čestitam Alojzu Poglavcu za zmago in Žigi Srnecu za 2. mesto.

Z Luksemburžanom Ralphom Disenscourtom ali po naše Luksijem, sva se prehitevala kar dobrih cca 800 km. Na koncu je bil le boljši in vsa čast tudi njemu za prisluženo tretje mesto. Sem mnenja, da je mlad in obetaven ultrakolesar o katerem bomo še veliko slišali. Zahvala gre tudi fantom, ki so skrbeli zame. Za varnost, moč, motivacijo, razvedrilo in še mnogo več. Moja skrb je bila osredotočena le na vožnjo, za vse ostalo so (po)skrbeli oni! Zahvala domačim, za vso podporo čez celotno pripravljalno obdobje. Za vse dobre želje, ki ste jih preko ekipe delili z mano. Vsem, ki ste prišli do ceste in za vaše pozitivne misli, ki ste nam jih namenili. Vse to se čuti in nas napaja z energijo, ki je potrebna za takšno dirko.

Na eni najtežjih in najlepših dirk v Evropi smo dosegli 21., 4.,6., 3., 5., 4., mesto. Od tega smo bili petkrat med prvimi tremi Slovenci. To je zahvala za vse, ki ste mi leta stali ob strani.
Zame pa velik ponos, da so me primerjali z največjimi imeni tega sveta športa. Jure Robič, Marko Baloh, Cristoph Strasser, Thomas Ratschob, Severin Zotter, Eduard Fuchs, Fabio Biassolo in mnogimi drugimi.

Lepi spomini, velika prijateljstva in srčna zahvala vsem!

Lp Sandi, 184.