Sedem zjutraj, čisti zrak, čisti mir. Z Erikom in Tadejem smo bili na vrhu Trdinovega vrha na isti dan kot že nekaj let, vsakoletni tradicionalni sprehod navzgor. Ni večje uživancije kot z najboljšimi prijatelji ob strani, sredi čudovite narave naših Gorjancev.

Nihče od nas pa ni pomislil, da se bo na ta dan zgodilo nekaj tako nepredvidljivega in skoraj usodnega. Po naši peš turi sem odšel še na trening s kolesom. Ko sem se vračal domov, se je zgodilo. Potreben je bil samo trenutek, sekunda nepazljivosti in že sem pri hitrosti cca 45km/h zavil in izgubil smer vožnje, se zapeljal na navožen pesek pri mostu na Lešnici in tik ob betonski ograji mostu padel na zaledenel potok nekje 5, 60 m pod cesto. V policijskem poročilu je uraden zapis … zaradi neprilagojene hitrosti.

Ves potolčen in polomljen sem z zadnjimi močmi sedel na svoje kolo in se nekako, še danes ne vem kako, privlekel do doma. Pomislil sem na našo olimpijko Petro Majdič in počasi nadaljeval proti domu.

Na postelji se tri tedne ne smeš niti obrniti. Pet tednov ne smeš kihniti, zakašljati ali se smejati. Težko, težje, najtežje. A ni večjega in bolj gonilnega kot sila volje in motivacije, ki sta me držali pokonci in me gnali naprej.

Zahvalil bi se gospe Kastelic za pomoč, ter neznanemu dekletu, ki mi je v nesreči ponudila prevoz. Hvala.