Dolgo se že nismo oglasili, razlog ni bil to da smo se poskrili, vendar to, da smo vsak pri sebi nabirali moči za novo sezono.
Letos se je zgodilo veliko, zato stvari niti nismo uspeli objavljati sproti.
 

 
Na spodnjih fotohrafijah lahko vidite kako smo se letos ekipa 184 sproščali in zabavali v južni dalmaciji.
Prvi dan smo se s kolesi podali iz Viganja na Korčulo, jo prevozili podolgem in počez, ter se proti poznemu popoldnevu vrnili v Viganj. Ker so bili večeri že jesenski in nekoliko daljši, smo se odločili, da gremo zvečer peš na sv. Ilijo. Pohod je trajal vsega skupaj kar nekaj ur, saj smo morali poskrbti še za ozimnico za Sandijeve požrešne polhe :). Ilija je namreč zelo bogata z želodom, ki je letos zaradi obilice dežja nadpovprečno obrodil. Predstavljajte si 4 možakarje, ki ob 11h zvečer sredi ničesar z lučkami na glavi obirajo grmičevje in potem v dolino nesejo 30 kg vrečo želoda….. NEPRECENJLIVO in težko ponovljivo. Smeha toliko da ne vem od česa so nas drugi dan bolele trebušne mišice… Od teže želoda ali od smeha :).
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Drugi dan smo se odpravili v AC Praprotno. Tam smo se lepo razkomotili in se s trajektom odpravili na Mljet. Mljet smo tokrat obdelali čisto južno – Raj na zemlji, dobesedno. Spodnje slike povedo čisto vse.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Tretji dan smo se odpravili v Opuzen. Tam smo na parkirišči parkirali kamper, se spakirali in s kolesom odpravili v Mostar. V Mostarju smo si privoščili vsak eno sočno, slastno, vlažno,…… porcijo čevapov (kaj pa ste mislili :)). Ko smo se najedli tako da smo komaj poganjali pedala smo se odpravili proti Međigorju – še malo na božjo pot, da nam bo vsaj malo bog pomagal, če nam že nobeden drugi ne more :).
 
V poznih popoldanskih urah smo se vrnili proti Opuznu.
Iz Opuzna smo se še isti večer odpravili proti naslednjemu kampu in sicer Dole v Živogošču – Južni del Makarske. Kamp odličen, narava neprecenljiva, izvrstno izhodišče za obisk naravnega parka Biokovo.
 
 
 
 
 
 
 
 
Zvečer smo imeli malo morsko pojedino. Erik je spekel palačinke, po katerih se nam še danes cedijo sline, Tadej je pa pripravil klapavice, ki so tudi čudežno vse izginile iz posode:).
Naslednje jutro smo se zgodaj vstali, si nadeli kolesarsko opremo in se podali na našo kraljevsko etapo na sv. Jureta 1762 v.m. Vreme idealno, sončno, brez oblačka. Vrh smo dosegli, se malo posončili in poslikali in se nato še bolj veseli vrnili v dolino.
 
 
 
 
V popoldanskih urah smo se odpravili proti domu, vsi rahlo utrujeni, vendar smo že nestrpno pričakovali kakšno naslednjo dogodivščino.